Koliko znaša višina članarine v klubu bogatih?
Pomenijo normativne spremembe ob vstopu v EU in liberalizaciji svetovne trgovine z uveljavitvijo sporazuma Agreement on Textile and Clothing grožnjo ali priložnost za slovenske tekstilce?
Že tako težke razmere poslovanja slovenskih tekstilcev se bodo s prihajajočimi normativnimi spremembami še zaostrile. Razvidno je, da bodo imele neposredne spremembe v normativnem okolju določen obremenjujoč vpliv na slovenska podjetja. Vendar pa resnični ključ do prihodnjega poslovnega uspeha leži v razumevanju in v obvladovanju globljih vzvodov sprememb povezanih s spremenjenimi svetovnimi razmerji, tehnološkim razvojem, mobilnostjo proizvodnje in trgovine, večjimi možnosti za integracijo in dinamiko v poslovanju na globalni ravni. Študija je bila narejena za področje tekstila, večina glavnih ugotovitev pa velja tudi za ostalo slovensko predelovalno industrijo.
Prispevki
Sedanja razlika med višino slovenskih in EU carin za tekstilne izdelke v povprečju znaša okrog 30%. Slovenske carine se znižujejo zaradi prilaganja carinskem režimu EU, carine EU pa se prav tako znižujejo zaradi obveznosti sprejetih v okviru World Trade Organization. To pomeni, da zniževanje carinskih zaščit za slovenske proizvajalce poteka z dvojno hitrostjo. Vendar pa bo vpliv nižanja carin omejen, saj večina trgovine poteka s članicami EU in drugimi državami s katerimi ima Slovenija podpisane prosto trgovinske sporazume, kjer ni carinskih dajatev.
Slovenija bo z vstopom v Unijo prisiljena odpraviti večino avtonomnih carinskih stopenj, kjer sedaj velja stopnja prosto ali znižana carinska stopnja za uvoz izdelkov za katere ni domačih proizvajalcev. Ker v celotni EU obstajajo proizvajalci za skoraj vse kategorije izdelkov, tudi tovrstnih olajšav skorajda ni. Odprava avtonomnih carinskih stopenj bo prizadela uvoznike, ki bodo po vstopu Slovenije v EU prisiljeni uvažati blago obremenjeno s carinskimi dajatvami, proizvajalci pa teh posledic ne bodo čutili.
Slovenija ima v trgovanju s Hrvaško in Makedonijo uveden režim prosto carinskega trgovanja, EU pa ima s tema dvema državama asimetričen režim postopne ukinitve carin. Slovenski izdelki bodo tako do leta 2005 na Hrvaškem in do leta 2010 v Makedoniji prehodno spet obremenjeni z višjimi carinskimi dajatvami, kar pomeni korak nazaj in obremenitev na trgih kjer je Slovenija že dosegla preferencialni status.
Za področje tekstila v EU velja poseben režim za postopke oplemenitenja blaga na ozemljih določenih tretjih držav, tega režima se bodo po vstopu v EU morala držati tudi slovenska podjetja. V letu 2002 so na področju Balkana veljale omejitve za oplemenitenje blaga na ozemlju ZRJ.
Obenem pa vstop Slovenije v EU s področja normativnih določil prinaša tudi vrsto pozitivnih sprememb, zlasti odpravo oziroma bistveno zmanjšanje carinskih postopkov pri poslovanju z državami članicami EU, kar pomeni odpravo stroškov špedicije, znižanje administrativnih stroškov in pospešitev postopkov. Slovensko blago bo pridobilo poreklo blaga iz EU, kar ob dosedanji pregovorni neprepoznavnosti Slovenije pomeni potencial doseganja nekoliko višjih cen in prodora na določena tržišča.
S praznimi žepi plačevanje cene slabih rezultatov
Vstop Slovenije v EU bo pomenil včlanitev v klub bogatih, kar pomeni plačevanje članarine v obliki minimalne ali neobstoječe normativne zaščite lastne industrije s ciljem, da bodo revnejše države po pritiskih in zgledu razvitih držav, drastično zmanjšale ali odpravile omejitve za nastop na njihovih trgih. Evropska tekstilna industrija ima namreč konkurenčne izdelke s katerimi bi lahko dosegala precej večje tržne deleže v rastočih trgih držav v razvoju kot jih dosega sedaj. Vendar pa se te države upirajo odpiranju svojih trgov in na vse načine poskušajo zaščititi domačo industrijo. Razen višjih carinskih dajatev uporabljajo različne mehanizme zaščite kot na primer diskriminatorna posebna dovoljenja, posebne zahteve po certificiranju izdelkov, določila o dokazovanju porekla blaga, določila o označevanju izdelkov in netransparentne carinske postopke.
Za evropsko industrijo je kritična premostitev prehodnega obdobja, ko je EU odprla svoj trg, revnejše države sveta pa tega (še) niso storile. Vendar proces svetovne liberalizacije pospešeno pljuska tudi na trge držav v razvoju, vprašanje pa je koliko evropskih podjetij iz prizadetih panog lahko v prehodnem obdobju zdrži ta neenakopraven položaj. Številke kažejo zaskrbljujočo sliko: med leti 1995 in 1999 se je uvoz tekstilnih izdelkov v EU povečal za 31%, uvoženi izdelki predstavljajo že več kot 50% celotne porabe znotraj EU, trgovinski deficit na področju tekstila se je med letoma 1995 in 1999 povečal za 54 %, namesto da bi se zaradi delnega odprtja trgov držav v razvoju zmanjšal. Po podatkih evropskega združenja za tekstil Euratex se je med leti 1990 in 1994 število zaposlenih v tekstilni industriji v EU zmanjšalo za 22% (12 držav), med leti 1995 in 2000 pa še za nadaljnjih 14% (15 držav). V Sloveniji se je po letu 1990 število delovnih mest v tekstilni industriji prepolovilo. Glavni razlog za te negativne trende v Evropi so svetovna nesorazmerja glede cene delovne sile in zaprtosti trgov. EU si v okviru pogajanj WTO v Dohi prizadeva, da bi razmere z večjo liberalizacijo svetovnega trga obrnila sebi v prid in pritiska na revnejše članice WTO naj v doglednem času sprejmejo obveze za znižanje carinskih stopenj na maksimalno 15%, odpravo vseh oblik nelojalnih in diskriminatornih trgovinskih ovir in uveljavitev doslednega spoštovanja intelektualnih pravic z zaščito blagovnih znamk.
V luči pogajanj v okviru WTO je položaj slovenske tekstilne industrije glede na industrijo EU bistveno slabši, saj je bila v letu 1999 po podatkih Euratex-a v Sloveniji prodaja za zaposlenega približno dvakrat nižja, dodana vrednost na zaposlenega pa trikrat nižja, kot znaša povprečje EU. To pomeni, da bodo slovenski tekstilci po vstopu v EU na svetovnem trgu nastopali s pozicije bogatih, sami pa ne dosegajo rezultatov, ki bi ta položaj opravičevali. Tekstilci bodo s praznimi žepi z odpravo večine zaščit domače industrije plačali ceno dejstva, da so ostale slovenske gospodarske panoge primerjalno s svojimi partnerji v EU uspešnejše in tako Slovenija kot celota lahko upraviči svoja hotenja za članstvo v klubu bogatih.
Slovenija ima razen z državami članicami in kandidatkami za članstvo EU in državami CEFTE podpisane trgovinske sporazume le še s Turčijo, Hrvaško, BiH, Makedonijo in Izraelom. EU pa ima mrežo trgovinskih sporazumov mnogo bolj razvejano. V sredozemskih državah – Alžir, Egipt, Izrael, Jordanija, Libanon, Maroko, Palestinska območja, Sirija, in Tunizija so v veljavi asimetrični trgovinski sporazumi z 10 do 12 letno dinamiko v škodo EU. Z Južno Afriko je prav tako sklenjen asimetričen sporazum s prehodnim obdobjem. Z Mehiko je sklenjen simetrični sporazum s štiri letno dinamiko ukinitve carin. S Čilom sporazum z dnevom uveljavitve predvideva obojestransko ukinitev carin. EU ima podpisane sporazume z različno vsebino še nekaterimi drugimi državami, kot so: čezmorska ozemlja (Francoska Gvajana, Sejšeli…), Makedonija, Hrvaška, San Marino, Države ACP (77 držav – Cotonu Agreement). Pogajanja tečejo še z Argentino, Brazilijo, Paragvajem, Urugvajem in z zalivskimi državami.
Na področju tekstila je imela Slovenija v letu 2001 okrog 18 mio USD trgovinskega presežka pri trgovanju z državami s katerimi EU ima podpisane sporazume, Slovenija pa ne. Glede na velikost in na rast trgov omenjenih držav pa se bodo z vstopom v EU in s tem pridobitvijo preferencialnega trgovinskega statusa tako na nabavni kot na prodajni strani odprli še veliki potenciali. Vprašanje pa je, če jih bodo zaradi tradicionalne usmerjenosti na evropske trge slovenski ponudniki uspeli v celoti izkoristiti.
Odprava vseh kvot s 1.1.2005
Po sporazumu Agreement on Textile and Clothing (ATC) bodo z letom 2005 vse države članice WTO obvezane odpraviti vse oblike količinskih omejitev uvoza. Uvoz v EU iz šestih držav nečlanic WTO za katere trenutno veljajo uvozne kvote pa predstavlja le 2% celotnega uvoza tekstilnih izdelkov in tako ne pomeni močnega vplivnega dejavnika. Slovenija ima v letu 2002 uvedene količinske omejitve uvoza v obliki kontingentov le za 11 kategorij tekstilnih izdelkov, EU pa ima v veljavi obširen sistem kvot. Ob predpostavki, da bo Slovenija postala članica Unije leta 2004, bodo slovenski tekstilci za kratko obdobje deležni dodatne zaščite, po uveljavitvi sporazuma 1.1.2005 pa bo odpadla vsa tovrstna zaščita. To pomeni razen minimalnih carin in procedur oplemenitenja blaga na ozemljih tretjih držav, popolna sprostitev trga. Dodaten resen problem predstavlja tudi nenehno kršenje različnih določil iz sporazuma ATC in drugih obveznosti sprejetih v okviru WTO s strani držav v razvoju. WTO ima na voljo le pomanjkljive mehanizme sankcioniranja kršenja sprejetih obveznost, kar mnoge države s pridom izkoriščajo.
Uveljavitev določil sporazuma ATC bo pomenilo zlasti večjo konkurenco na evropskem trgu. Vendar pa je uvoženih izdelkov v EU pod režimom kvot manj kot četrtino vseh uvoženih tekstilnih izdelkov, od teh je bilo v letu 2001 le 11% razpoložljivih kvot v celoti izkoriščenih, zato bo tudi negativni učinek sprostitve režima kvot zajel pretežno le del evropske tekstilne industrije, ki deluje na področju teh izdelkov.
Po besedah g. Francesca Marchija direktorja za ekonomske zadeve pri evropskem združenju Euratex s katerim je bil v okviru študije izveden intervju, je z vidika sporazuma ATC pomembno, da se dobrim svetovno konkurenčnim evropskim podjetjem omogoči čim bolj neoviran nastop in resnično svobodno konkurenco na svetovnih trgih. Možnost prodora je ključna predvsem na rastočih trgih kjer so veliki potenciali porabe. Dejanski pozitivni oziroma negativni vpliv sporazuma ATC je odvisen od tega, kaj za podjetje predstavlja ključni dejavnik uspeha: proizvodnja ali marketing, ali bo prizadeto zaradi možnosti lažjega dostopa tujih ponudnikov (predvsem končnih izdelkov) na njegov domači trg, ali pa bo uspelo izkoristiti boljše možnosti nastopa na svetovnem trgu. Gotovo je, da se bo obseg produkcije v Evropi zmanjšal, kar bo veljalo tudi za bolj primarne stopnje obdelave kot je tkanje, morda tudi predenje, ki bodo sledile oblačilni industriji in se v večji meri prenašale na območja z nižjo ceno delovne sile. Obenem pa se bodo možnosti trženja na svetovnih trgih izboljšale, dobri in prodorni ponudniki jih bodo znali izkoristiti.
Striktno izpolnjevanje vseh obveznosti WTO s strani EU in promocija liberalizacije svetovnega trga kljub omenjenim težavam za evropsko industrijo ima svojo logiko, namreč na odprtem in pretočnem trgu ima evropska industrija z visoko kakovostnimi izdelki in izdelanim globalnim pristopom dolgoročno dobre konkurenčne možnosti. Liberalizacija v kontekstu sporazuma ATC bo prinesla priložnosti za prodajo končnih izdelkov v države WTO v katerih so ti trenutno pod režimom kvot, izboljšanje pogojev za selitev proizvodnje in odpiranje obratov v državah v razvoju in boljše možnosti na nabavni strani. Negativni vplivi posledic sporazuma naj bi bili do določene mere kompenzirani z lažjim dostopom na določene trge ne le zaradi dogovorov v okviru Urugvajskega kroga, ampak tudi zaradi pričakovanih rezultatov pogajanj v Dohi.
V Sloveniji bo neposreden vpliv sporazuma ATC omejen na povečanje konkurence na področju proizvodnje srajc, bluz, hlač, jaken in še nekaterih drugih kategorij oblačil. Vendar pa bo vpliv odprave zaščit imel znaten vpliv na proizvajalce zlasti končnih izdelkov iz EU katerim slovenski ponudniki prodajajo svoje blago v obliki polizdelkov. Negativni učinki sprostitve se bodo tako po pričakovanju prenašali po proizvodnji verigi navzdol. Posledice odprave količinskih zaščit bodo ob hkratnem nižanju carinskih stopenj pomenile znatno obremenitev za slovenske tekstilce.
Liberalizacija svetovnega trga – priložnost za dobre, poguba povprečnih
Znižanje carinskih stopenj in odprava količinskih omejitev uvoza pomeni uveljavljanje vse bolj transparentnih odnosov v svetovno trgovino in s tem globalnega konkurenčnega boja brez izjem in kritij. EU in posledično tudi Slovenija bosta v kratkem odpravila skorajda vse mehanizme zaščite lastne industrije. Države v razvoju pa bodo na drugi stran še kar nekaj časa ohranile svoje zaščite, obenem pa te države preplavljajo svetovni trg s cenenimi proizvodi proizvedenimi s poceni delovno silo. To nesorazmerje je trenutno v škodo evropski industriji, a pogajalci EU v WTO računajo, da evropska industrija lahko ponudi kakovostne produkte, ki jih lahko dolgoročno uspešno trži šele na odprtem in svobodnem svetovnem trgu. Ne umetne zaščite domače industrije, ampak razumevanje procesov globalizacije in proaktivno delovanje s selitvijo proizvodnje na področja z nizko ceno delovne sile, globalno trženje, strateške povezave, usmeritev v zahtevne tehnologije in izdelke z visoko dodano vrednostjo, lahko dolgoročno zagotovijo preživetje.
Logika liberalizacije je razumljiva in tako rekoč neizbežna, vprašanje pa je ali je slovenska tekstilna industrija, ki je razen nekaterih izjem na kolenih, sposobna prenesti jasno luč transparentnih odnosov in svobodnega trga?
Opomba: vse navedbe veljajo skupaj za tekstilno in oblačilno industrijo.
mag. Primož Kunaver