Kako naj podjetje lobira v Bruslju natisni E-pošta

Vsako večje slovensko podjetje dobro pozna zakonodajo RS in približno ve kaj se na njegovem področju delovanja pripravlja novega. Mnoga podjetja so tudi že preučila zakonodajo EU s področja panoge. Koliko podjetij pa spremlja evropsko zakonodajo v pripravi, koliko jih v skladu s tem prilagaja svoje strategije in koliko jih v Bruslju lobira za svoje interese? Vprašanje je, če je takšna mogoče prešteti na prste.

Večina sprememb zakonskih določil nima bistvenega vpliva na poslovanje, nekatera pa lahko vitalno vplivajo na uspeh in preživetje podjetja. To še posebej velja za podjetja, ki delujejo v nišah, kjer na primer prepoved uporabe določene substance, sprememba dovoljenih proizvodnih postopkov ali prenos odgovornosti na proizvajalca lahko pomeni izgubo konkurenčne prednosti ali pa izločitev konkurenta, oziroma pomeni ob uporabi drugačne tehnologije ali pristopa priložnost za uspeh. Pri svetovanju podjetjem glede prilagajanja poslovanja ob vstopu Slovenije v EU smo se srečali z nekaj aktualnimi tovrstnimi primeri. V nadaljevanju je opisan primer predloga zakonodaje na področju kemikalij.


Dodatni stroški povezani z uporabo kemikalij

V pripravi je predlog nove zakonodaje EU, ki predpisuje obvezno uporabo sistema REACH (Registration, Evaluation and Authorisation of Chemicals) v industriji. Po tem predlogu bi bila podjetja iz EU obvezana k uporabi zapletenega sistema registracije, evaluacije in avtorizacije za približno 30.000 substanc, ki jih uporabljajo v različnih industrijskih procesih ali pa so vsebovane v končnih produktih. Predvideni postopki so občutno strožji kot sedanji in za podjetja pomenijo uvajanje natančnega poročanja pooblaščenim organom o proizvedenih količinah, lastnem testiranju vzorcev določenih skupin substanc, oceno tveganja uporabe substanc, oskrbo s podatki o celotni produkcijski verigi ter uporabi substanc in podobno. Vse to pomeni mnogo dodatnega dela in neposrednih ter posrednih stroškov. Predvideni učinki na industrijo naj bi bili zvišanje stroškov neposrednih proizvajalcev kemikalij, višji stroški za uporabnike preparatov v industriji, višje cene široke palete različnih končnih produktov, redukcija sortimenta razpoložljivih kemikalij in možni negativni učinki zaradi večje dostopnosti podatkov s področja intelektualne lastnine. Glede na izsledke študije organizacij Risk & Policy Analysts in Statistics Sweden iz leta 2002 naj bi skupni stroški uvedbe in uporabe predlagane zakonodaje za celotno industrijo v EU znašali med 1.4 in 7 milijard EUR. Po nekaterih ocenah naj bi uvedba predlagane zakonodaje na primer pomenila izgubo 25.000 delovnih mest samo v britanski kemični industriji, izgubo preko 100.000 delovnih mest v tekstilni panogi v celotni EU itd.

S stagnacijo zaznamovan globalni konkurenčni položaj evropskega gospodarstva predlog zakonodaje postavlja v vprašljivo luč, saj so konkurenti iz ZDA in še zlasti konkurenti iz vzpenjajočih se azijskih držav podvrženi mnogo manj zahtevnim določilom varovanja okolja in varovanja potrošnika. Usmeritev EU v dvig celovite kakovosti življenja, s čimer so v sozvočju večji nadzor, preglednost in varnost na področju uporabe kemikalij, je pozitiven cilj, na drugi strani pa globalna konkurenčna ogroženost evropske industrije narekuje previdnost pri udejanjanju tega cilja.

Zaradi strahu pred posledicami predlagane zakonodaje so predstavniki predelovalne industrije v Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji in nekaterih drugih državah članicah EU prek panožnih združenj že protestirali pri Evropski komisiji, obenem pa so pozvali svoje vlade naj ukrepajo. V skladu s tem so sredi septembra Tony Blair, Jacques Chirac in Gerhard Schroeder poslali skupno pismo Romanu Prodiju kjer so izrazili svoje nezadovoljstvo z načrti Evropske komisije. Glede na nasprotovanje "velikih treh" je kljub že skoraj zaključenim fazam priprave predloga prihodnost nove zakonodaje pod vprašanjem.


Kako zagotoviti učinkovito obveščenost o zakonodajnih spremembah

Na zakonodajnem področju EU so za poslovanje podjetij zanimive zlasti direktive (directives) in uredbe (regulations). Direktive se razen objave v uradnih listih EU prenesejo tudi v nacionalno zakonodajo, uredbe pa so objavljene zgolj v obsežnih uradnih listih EU. V slovenskem uradnem listu po vstopu v EU uredbe ne bodo objavljene. Uradni listi EU bodo po vstopu Slovenije v Unijo na voljo tudi v slovenščini. Torej če podjetje spremlja oba uradna lista, je na ta način lahko obveščeno o spremembah. O zakonodaji v pripravi se podjetja načeloma lahko poučijo tudi preko spletnih virov. Vendar pa je to področje težko obvladljivo, saj pregled ni vedno transparenten, obseg dokumentacije pa je izredno velik. Pogosto na poslovanje lahko vplivajo tudi določila, ki se ne nanašajo neposredno na panogo, v kateri podjetje deluje, kar otežuje identifikacijo kritičnih zakonodajnih predlogov. Ker imajo podjetja na razpolago le omejene resurse za izvajanje obsežnega sledenja zakonodaje, je tu toliko bolj pomembna vloga panožnih združenj, različnih državnih podpornih organizacij in svetovalnih organizacij. Žal pa so tovrstni učinkoviti sistemi spremljanja in obveščanja v Sloveniji še v začetkih in gospodarstvo na tem področju nima ustrezne podpore.


Kako lobirati za svoje interese v Bruslju

Postopki sprejemanja evropske zakonodaje so zapleteni in imajo veliko variacij glede na različne okoliščine oziroma vrsto predpisa. Tipičen postopek sprejema nove zakonodaje se začne z neformalno pobudo za spremembe ali dopolnitve zakonodaje, ki lahko izvira iz različnih virov in je naslovljena na Evropsko komisijo. Evropska komisija ima izključno pravico iniciative v procesu odločanja v EU in pripravi predlog predpisa. Že v tej fazi se Evropska komisija posvetuje s strokovnjaki iz držav članic. To lahko poteka prek različnih odborov ali pa Evropska komisija zastavlja vprašanja strokovnjakom. Prečiščeno besedilo gre nato v sprejem v Svet EU, ki je sestavljen iz ministrov iz dotičnega področja. Svetu EU pri delu pomaga približno 300 delovnih skupin za posamezna področja. Delovne skupine so sestavljene iz predstavnikov držav članic (navadno državni uslužbenci iz ustreznih ministrstev) in iz predstavnikov Evropske komisije. Za večino predpisov s področja notranjega trga je v uporabi postopek soodločanja, kar pomeni, da mora predpis sprejeti tudi Evropski parlament. V nekaterih drugih primerih gre predpis lahko po sprejemu v Svetu EU že v objavo v uradne liste EU.
Razumna stopnja enakopravnosti in možnosti vplivanja naj bi bila v EU zagotovljena. Manjše članice naj bi načeloma imele možnost enakopravnega zastopanja v delovnih skupinah. Svet EU v večini primerov odloča s kvalificirano večino, vse države članice imajo po dogovorjenem ključu določeno število svojih poslancev v parlamentu. V praksi pa bo Sloveniji že zaradi razpoložljivega števila državnih uslužbencev in strokovnjakov težko učinkovito slediti dogajanjem in uveljavljati svoje interese.

Z razvojem EU se krepi integracija in homogenizacija Unije. Skladno s tem se na zakonodajnem področju manjšajo pristojnosti držav članic in vse več področij prehaja pod okrilje Unije. Tako je že preko polovica zakonodaje, ki neposredno ali posredno zadeva gospodarstvo, v pristojnosti Bruslja.

Slovenska podjetja so do sedaj prek združenj in prek neposrednih stikov s politiko imela določen vpliv pri oblikovanju slovenske zakonodaje, po vstopu v EU pa se bo ta vpliv zmanjšal na minimum. Slovenija, zlasti na strokovno tehničnih področjih, enostavno še nima vzpostavljenih mehanizmov in institucij za učinkovito lobiranje v okviru EU. Začetke tovrstnih aktivnosti izvajajo v Slovenskem gospodarskem in raziskovalnem združenju v Bruslju in pa v Misiji Republike Slovenije pri EU v Bruslju. Lobiranje slovenskih podjetij ali interesnih združenj lahko poteka s pomočjo nacionalnih predstavnikov v predstavljeni verigi sprejemanja nove zakonodaje, s pomočjo slovenskih in nato evropskih panožnih združenj, s pomočjo različnih nacionalnih predstavništev v Uniji, neposredno na Evropski komisiji (pogosto imajo direktorati odprte spletne strani, kjer zbirajo mnenja zainteresiranih o zakonskih predlogih), in preko neposrednih osebnih lobiranj, ki lahko temeljijo na osebnih poznanstvih ali pa jih izvajajo najeti lobisti. Seveda pa je pogoj za vsako uspešno lobiranje celovita obveščenost o dogajanju na zakonodajnem področju, seznanjenost o možnostih vplivanja in sprejete odločitve o nadaljnjih korakih. Slovenska podjetja zaenkrat večinoma padejo že na tem prvem koraku.


Zgodba tankerja Erika

Zanimiv primer lobiranja v ustanovah EU so bila dogajanja ob pripravi okoljske zakonodaje glede razlitij nafte. Celotno dogajanje je sprožila nesreča tankerja Erika, ki se je v viharju leta 1999 potopil pred francosko obalo. 15.000 ton izlite nafte je onesnažilo morje in obalo. Zelene politične struje iz Francije in iz drugih držav članic EU so sprožile pobudo za sprejem zakonodaje, ki bi v prihodnje pomagala preprečiti tovrstne nesreče. Predlog zakonodaje je predvideval ustanovitev evropskega kompenzacijskega sklada za sanacijo takšnih nesreč in strožje varnostne predpise. Evropske naftne družbe so se strinjale, da so potrebni strožji predpisi, vendar so ocenile, da bi sprejem zakonodaje v predlagani obliki ogrozil njihovo mednarodno konkurenčnost, saj bi uveljavitev predpisov za njih predstavljala visoke dodatne stroške s katerimi konkurenti iz ZDA in Azije ne bi bili obremenjeni. Zato so sprožile lobistično ofenzivo pri institucijah EU. Želele so doseči predvsem dvoje: da se proces predlaganih ukrepov prenese na mednarodno raven in da se podaljša predvideni rok za ukinitev uporabe starih, proti izlitju nafte manj varnih tankerjev. Naftne družbe so v primeru Erika delovale pretežno prek mednarodnega naftnega združenja OCIMF, določene aktivnosti pa je izvajalo tudi evropsko naftno združenje Europia in pa družba TotalfinaElf, katere gorivo je prevažala Erika. OCIMF je najela specializirano lobistično svetovalno organizacijo. Svetovalci so naredili natančen načrt dela, organizirali sestanke s ključnimi osebami iz bruseljske administracije, bili dejavni pri postopku sprejemanja zakonodaje v evropskem parlamentu in pri ključnih javnostih gradili pozitivno podobo stališča za katerega so se zavzemale naftne družbe. Zadevo je dodatno zapletlo dejstvo, da so z nekaterimi lobističnimi aktivnostmi kasnili ter da je bil komisar za transport in energijo po narodnosti Francoz in izrazito zavzet za trdo obliko zakonodaje. To je omejilo možnosti vplivanja v začetnih fazah postopka. Rezultat vseh prizadevanj je bil za naftne družbe ugoden, evropski parlament je odločil, da je potrebno predpis najprej internacionalizirati in šele nato uveljaviti tudi v EU. S pomočjo mednarodne pomorske organizacije IMO se je to po določenem času tudi zgodilo. Glede roka za ukinitev uporabe manj varnih tankerjev pa je svetovalna organizacija dosegla okvire, ki so bili še sprejemljivi za OCIMF. Namesto ustanovitve evropskega kompenzacijskega sklada je bil sprejet sklep o povečanju mednarodnega sklada.

V primeru Erike so se želje industrije vsaj do določene more pokrivale z usmeritvami institucij EU. Dobro načrtovano in izvedeno lobiranje je zgolj pomagalo premakniti tehtnico v želeno smer. Če pa je razkorak med željami interesnih skupin in političnimi usmeritvami prevelik, še tako uspešno lobiranje ne pomaga. Zahtevno lobiranje, kot je opisano v primeru Erika, predstavlja še bolj ali manj oddaljeno prihodnost za slovenska podjetja. Razumljivo je, da vseh načinov delovanja EU ni mogoče osvojiti čez noč, a čas je da zagrizemo tudi v bolj fino tkivo Evrope, drugače bomo pogrizeni mi.


mag. Primož Kunaver
 

Prispevki

Reference

Direktor Primum d.o.o., mag. Primož Kunaver